V vsakem zakonu se dogajajo majhni, navidezno nepomembni dogodki, ki pa so v resnici najpomembnejši. To so drobci ljubezni in dobrote, ki jih zakonci izkazujejo drug drugemu v vsakdanjem življenju.

To so tisti trenutki, ko mož prinese ženi kavo v posteljo, ko žena pripravi možu najljubšo jed, ko se oba nasmehneta ob isti stvari, ko se pogledata v oči in razumeta brez besed. To so tisti trenutki, ko se eden od njiju spomni na to, kar je drugi omenil, ko se eden od njiju potrudi, da bi drugemu olajšal dan.

Ti drobci ljubezni so kot sol, ki daje okus vsemu življenju. Brez njih bi bilo življenje pusto in brez okusa. Z njimi pa postane vsak dan poseben, vsak trenutek dragocen.

Včasih se zdi, da so veliki dogodki tisti, ki štejejo – poroka, rojstvo otrok, praznovanja. A v resnici so to tisti majhni, vsakodnevni trenutki, ko se ljubezen kaže v svoji najčistejši obliki.

To so tisti trenutki, ko se eden od njiju potrudi, da bi drugemu olajšal skrb, ko se eden od njiju spomni na to, kar je drugi potreboval, ko se eden od njiju potrudi, da bi drugemu pokazal, kako dragocen je.

Ti drobci ljubezni so tisti, ki gradijo zakon, ki ga utrjujejo, ki ga pomenijo. Brez njih bi bil zakon le formalnost, z njimi pa postane življenjska skupnost, polna toplote in razumevanja.

Zato se trudimo, da bi ti drobci ljubezni nikoli ne zmanjkal. Zato se trudimo, da bi vsak dan pokazali drug drugemu, kako dragocen je za nas. Zato se trudimo, da bi vsak dan bil poln teh majhnih, a tako pomembnih trenutkov ljubezni.